Skozi zgodovino so se močno spreminjale tudi tehnike smučanja. Zgodovina smučanja tako prikazuje različne smučarske tehnike – od prvih smučarskih zavojev na dolgih, lesenih smučeh, pa do današnje sodobne opreme in carving tehnike (zarezna tehnika smučanja). Običajno se zgodovina smučanja deli na dve večji razdobji: prazgodovino (od 3.500 let pr.n.št. do leta 1888) in obdobje modernega smučanja (po letu 1888 naprej). Za prvo obdobje, torej prazgodovino, je značilno uporabnostno smučanje – to pomeni, da so smuči uporabljali predvsem za namene lova, selitve, trgovine, nabiranja drv, skratka za lažje premikanje po snegu. Smuči so v tem obdobju uporabljali celo za osvajalske pohode.V obdobju po 1888 pa se razvije tudi smučanje za zabavo, rekreacijo in tekmovanja. Prelom med obdobjema zaznamuje pohod Norvežana Nansena preko Grenlanda na smučeh.
Po letu 1888 se je počasi začelo razvijati športno smučanje, zaradi tega pa je zaživelo tudi poprej zapuščeno alpsko visokogorje. Športno smučanje za zabavo, rekreacijo in tekmovanje je povsem izpodrinilo prejšnji uporabnostni vidik smučanja. Zaradi drugačne namembnosti smučanja so se skozi zgodovino spreminjale tudi tehnike smučanja, z njimi pa tudi smučarska oprema.
Valvasor je že daljnega leta 1689 prvi na svetu opisal vijugasto smučanje pri nas. Bločani tako veljajo za prve smučarje, ki so delali zavoje in so znani kot pionirji smučarskih zavojev. Njihov način smučanja sicer ni doživel posnemanja, iz njega pa se tudi ni razvila posebna tehnika smučanja.
Tehnike smučanja skozi zgodovino
- Laponsko ali skandinavsko smučanje: zaradi svojevrstne pokrajine so Laponci razvili hojo in tek na smučeh, kasneje pa tudi skoke. V drugi polovici 19. stoletja so razvili telemark zavoj. S tem zavojem so se smučarji po hitrih smukih zaustavili in se izognili poškodbam. Drug način ustavljanja je bil zavoj kristianija. Značilen norveški telemark zavoj se ni izkazal za uspešnega na strmih alpskih pobočjih, zato se je na tem terenu razvila alpska (lilienfeldska) tehnika.
- Alpska (lilienfeldska) tehnika: tehnika je dobila ime po pokrajini, iz katere izvira. Oče te tehnike je Avstrijec Mathias Zdarsky, ki je dolga leta poskušal najti pravi način smučanja. Spreminjal je dimenzije smuči in izumil nove, kovinske vezi, ki so nadomestile dotlej znana, telemark usnjena stremena. Leta 1986 je po večletnih poskusih in spremembah objavil svoj smučarski priročnik, ki ga je opremil tudi s fotografijami. Ta tehnika je plužna tehnika s plužnim zavojem, ki se je izkazala za uspešno na strmih alpskih pobočjih. Smuči so bile dolge in so imele nekoliko poudarjen stranski lok. Smučarju je za oporo služil en daljši kol. Čevlji so bili na smučko povezani, spredaj pa so bile nameščene kovinske vezi z nepokrito vzmetjo. Ta je pritiskala na prednji del čevlja. Vezi so preprečevale, da bi se čevelj med smučanjem pomikal levo-desno. Smučarji so bili med smučanjem vzravnani, imeli pa so rahlo upognjena kolena. Pri zavoju se smučar ni gibal s telesom, temveč je tega le nagibal na eno ali drugo smučko, ki je nato zavila v zavoj. Alpska tehnika je omogočala razmeroma hitro nizanje zavojev. Sčasoma so uvedli rabo dveh palic in izboljšali kovinske vezi.
- Arlberška tehnika: poleg plužnega zavoja je Hannes Sneider iz St. Antona na Arlbergu vpeljal še plužni lok. To pomeni, da je v zadnjem delu zavoja notranjo smučko pristavil k zunanji (iz plužnega v paralelni položaj). Pri tej tehniki je bil smučar v nižjem položaju in imel kolena bolj upognjena kot pri alpski tehniki. S tem je imel smučar nižje težišče in boljše ravnotežje. Smuči so bile nekoliko daljše kot pri alpski tehniki. Zaradi vezi Bildstein in uvedbe robnikov na spodnjih robovih drsne ploskve smučk je postala arlberška tehnika smučanja še bolj učinkovita pri hitrem nizanju zavojev. V zgolj nekaj letih je bilo po svetu patentiranih več kot 80 vrst robnikov. Z uvedbo vboda spodnje palice pred začetkom zavoja je ta tehnika postala še bolj dovršena, saj je to smučarju pomagalo razbremeniti odriv s smučmi navzgor.
- Vrtilna (francoska) tehnika: zanjo so značilne smučarske vezi kandahar, s katerimi je bil čevelj čvrsto pritrjen na smučko, in izvajanje tehnike čista kristianija. V nizki preži in z močno upognjenimi koleni so smučarji med poševnim smukom na paralelno postavljenih smučeh močno zamahnili s spodnjo ramo in roko k bregu in za oporo pri tem vbodli spodnjo palico. Spodnja rama je bila pri izvajanju zavoja skoraj nad zgornjo smučko. Pri odrivu je smučar potisnil zgornji del telesa naprej in tako spremenil smer smučanja v zavoj. Pri izvajanju zavoja je nato smučar nagnjen zgornji del telesa potisnil proti prednjemu delu smuči v smer novega zavoja. Tehniko je njen začetnik Allais nadgradil še z ruado – gre za razbremenitev s poskokom v smeri novega zavoja, za oporo pa smučarju služi vbod palice. Ta zavoj je bil še zlasti primeren na bolj strmih pobočjih.
- Tehnika nasprotnega sukanja ramen: tehnika je dobila ime zaradi tega, ker je imel smučar pri tej tehniki nasproten položaj ramen kot pri predhodni vrtilni tehniki. Spodnja rama je bila tu potisnjena nazaj in k bregu. Noge so se gibale levo-desno, zgornji del telesa pa je bil pri tem zelo vzravnan. Boki in kolena so bila potisnjena k bregu. Ta tehnika je omogočala zelo hitro izvajanje zavojev, z opaznim stranskim oddrsavanjem zadnjega dela smuči. Smučarji so zavoje nizali hitro kot še nikoli dotlej, zaključevali pa so jih z zelo povečanim smučarskih odklonom in močnim potiskom kolen k bregu. Smuči so pri tem smučarji postavljali skoraj samo na robnike. Razvoj te tehnike je omogočil nov način vezi, s katerim so bili čevlji tesno pritrjeni na smučko z dolgim jermenom. Pri padcu je to pomenilo smrt za noge ali smučke, saj se slednje niso odpele. Z uvedbo varnostnih vezi je bilo poškodb bistveno manj. Tudi čevlji za smučanje so postajali vse bolj trdi.
- Tehnika neodvisnega dela nog in aerodinamičen položaj smučarja: ta tehnika pomeni nekoliko razklenjen položaj smuči, kar daje smučarju stabilnost. Na tak način so lahko smučarji premagovali raznolike terenske nepravilnosti. Pri smučanju so smučarji uporabljali upogibanje enega ali drugega kolena, da smuči drsijo po snegu. Za zavijanje so uporabljali razne načine razbremenitve: gor, dol, pritegnitev kolena proti zgornjemu delu telesa. Z zgornjim delom telesa so smučarji ohranjali ravnotežje – nagibanje je bilo odvisno od hitrosti, težnosti, naklona, itd. Ta tehnika pomeni manj stranskega oddrsavanja pri izvajanju zavojev. Novost so bile tudi tesnejše smučarske obleke, ki so bile gladke in so pripomogle k aerodinamičnosti.
- Zarezna (carving) tehnika: za to tehniko so značilne smuči s povečanim stranskim lokom. Oče zareznega zavoja oziroma tehnike je francoz Georges Joubert. Gre za zavijanje brez stranskega oddrsavanja smuči, pri čemer je poudarjen stranski lok, z ožjim sredinskim delom smučke. Smučka je spredaj zelo široka, zadaj pa manj. Robniki se med izvajanjem zavoja zarežejo v sneg po celi dolžini smučke. Smučar je pri izvajanju carving tehnike hitrejši, zavoji pa so daljši in bolj krožne oblike. Pri tej tehniki položaj nog ni več tako sklenjen – da v polnosti izkoristimo stranski lok smuči, moramo noge postaviti nekoliko narazen, da lahko istočasno uporabimo oba gležnja in obe koleni. Pri izvajanju zavoja sodelujeta obe nogi, ki ju enakomerno obremenimo. Obe nogi in koleni sta identično naklonjeni. Pomemben je tudi položaj ramen – ta so se včasih vrtela od smeri smučanja, danes pa ramenska os spremlja oziroma sledi smeri. Težišče je zaradi krajših smuči nekoliko nižje, da smučar lahko obdrži ravnotežje. Za carving tehniko je značilno, da smučar celoten zavoj izpelje zgolj po robniku, brez oddrsa. Tudi prehod iz enega zavoja v drugega se izvaja s prehajanjem z robnika na robnik.
